delovni konji

Delo s konjem pasme posavec

Kljub mehanizaciji kmetijskih opravil in posledično s tem zmanjševanju vloge delovnega konja, je posavski konj ohranil delovne sposobnosti. Velja za lažjega do srednje teškega okretnega delovnega konja. Ponekod ga kmetje še vedno s pridom uporabljajo pri delu na polju, zlasti v primerih, ko ni zaželeno preveliko zbijanje tal. Tudi pri delu v gozdu je posavski konj učinkovit pomočnik, zlasti na težko dostopnih predelih, ki so z običajno gozdno mehanizacijo nedostopna, ali pa prihaja do večjih škod na drevju in gozdnih tleh. Zaradi kratkega in močnega trapa je primeren kot tovorni konj za prenašanje drv. V zapravljivček vprežen par ponosnih žrebcev ali kobil je prava paša za oči in ponos njihovega gospodarja. Posavski konj je primeren tudi kot jahalni konj, zlasti za rekreativno in terensko jahanje.

delovni konji

mustangi

Mustang je pasma konja, ki izvira iz španskih berberskih žrebcev in andaluzijske konjske pasme, ki so jih v 16. stoletju Španci pripeljali v Ameriko in tam pobegnili v naravo, ter se po prerijah razmnožili. Pomen imena mustang izhaja iz španske besede »mesteno«, kar pomeni brez lastnika, ki je izpeljanka iz »la mesta«. To pa pomeni nekaj takega kot, ti pripadaš vsakomur in nikomur. Obnašanje Zaradi družabnosti in pa obrambe pred plenilci mustangi oblikujejo črede, ki jo sestavlja žrebec in njegova družina, ki jo sestavlja dve do osem kobil z mladiči in mladimi konji. To je bilo v preteklosti za mustange zelo pomembno, ker so v nasprotnem primeru hitro postali žrtev številnih volkov, kojotov in pum. Čreda ima svoj teritorij, ki ga pase in tudi brani. Do ostalih čred so strpni le v mejah svojega teritorija in se z njimi celo povežejo. V kolikor jim grozi nevarnost do skupnega sovražnika. V čredi je vodilna kobila, ponavadi je tudi najstarejša, ki v primeru nevarnosti vodi čredo, medtem ko žrebec ostane zadnji in se bori. Pred vsiljivcem se postavi na zadnje noge in tolče s sprednjimi nogami, sopiha, pri tem se dviga veliko prahu. Udarci kopita lahko nasprotnika celo ubijejo, zato se jih ljudje raje izogibajo. Mustangi med pašo Konj v teku [uredi] Razmnoževanje Kobile se med aprilom in julijem pripravljene na parjenje. Žrebički, ki se kotijo spomladi, to je enajst mesecev po paritvi, si preko leta nabirajo moči tako, da so do pričetka zime že dovolj močni za težko življenje pozimi. Ko pride čas za porod, kobila zapusti čredo in si v bližini poišče miren skrit kotiček, kjer nato povrže. Čeprav imajo odrasli mustangi različno barvo dlake, imajo vsi žrebički ob rojstvu varovalno barvo, ki jih ščiti pred njihovimi sovražniki tako na območjih, kjer prevladuje pašnata neporaščena zemlja, kot na tistih z travo. Pravkar rojeni mladiči lahko kot ostale pasme konjev stojijo na nogah kmalu po rojstvu in zatem tudi presenetljivo hitro tečejo. Nekaj dni kasneje, to je ponavadi dva do štiri dni, se skupaj z materjo vrnejo v čredo kjer tudi ostanejo vsaj še eno leto. Žrebec ne prenese drugih žrebcev v svoji bližini, zato mlade žrebce po treh letih prežene iz svoje črede. Ti tako imenovani izobčenci, ki so agresivni in polni energije, premladi, da bi k sebi lahko pritegnili kobile, se združijo v čredeKot vsi konji so tudi mustangi povsem rastlinojedi. Zaradi pomanjkanja in nizke vsebnosti hranilnih snovi v suhi travi in nizkem grmičevju v njihovi domovini, so se temu morali prilagoditi, medtem ko to njihovim udomačenim sorodnikom ne bi zadostovalo. Mustangi zato nimajo hrane nikoli dovolj. Kot so si pri tem pomagali sami, mustangi pomagajo pri širitvi rastlin tako, da z iztrebki izločajo semena rastlin, ki jih ne morajo prebaviti, rastline pa se s tem razširijo po pašnikih. V izjemno neugodnih razmerah lahko tudi nekaj dni preživijo brez hrane in vode. Prav tako so se naučili, da v primeru če je voda zmrznjena led razbijejo s kopiti ali pa s kopiti očistijo nahajališča vode, zasuta s peskom in nečistočami. Da bi zadovoljili potrebo po tekočini, mustangi celo žvečijo bodičaste, a kljub vsemu sočne liste. [uredi] Mustang in človek Drugače kot pri ostalih divjih živalih, je za njegov obstoj in nastanek odgovoren človek. Največja ironija pri tem pa je, da je prav človek tudi tisti, ki je skoraj povzročil njegovo izumrtje. Še vse do konca 18. stoletja je živelo dva do pet milijonov teh čudežnih živali v najmanj devetih državah na zahodu ZDA. Kasneje, ko so prvi priseljenci začelji s kultiviranjem pokrajine, so jih na tisoče pregnali, polovili ali pobili. Največje množično uničevanje čred pa je potekalo v prejšnjem stoletju. Veliko jih je poginilo v času prve svetovne vojne, druge so pa udomačili in so postali konji kavbojev. Mnoge med njimi so pobili in predelali v hrano za živali, naravno gnojilo ali pa usnje. Tako je sredi šestdesetih let živelo le še osemnajst tisoč do štiriintrideset tisoč mustangov in na začetku sedemdesetih let le še deset tisoč. [uredi] Območja in ogroženost Danes ga najdemo samo še v področjih devetih držav na zahodu ZDA. Potem, ko je skoraj izumrl, so v Ameriki 1971 sprejeli zakon, po katerem je trpinčenje in pobijanje teh živali kaznivo dejanje. Ne glede na to, se še zmeraj zgodi, da jih veliki rejci živali in farmarji kruto pobijajo. Vzpostavljeno iz »http://sl.wikipedia.org/wiki/Mustang«

mustangi

ameriški kasači

OPIS KONJA:
Kratek opis konja: Je srednje velik, ima precej suho glavo z živahnimi očmi, precej dolga ušesa, grob, dolg lep in mišičast vrat, ozka prsa, položno, dolgo in mišičasto pleče ter dolgo plečnico. Strm križ je pogosto višji od vihra. Prednji biclji so strmi, zadnji mehki, ima kratko piščal in zelo razvite zadnje noge. Skočna sklepa sta si preblizu, zaradi česar ima ta konj pogosto kravjo stojo. Hodi so izdatni, a povsem nizki. Visok je 142 - 163 cm, obseg prsi je 170 cm, obseg piščali 19 - 20 cm, težak pa je 410 - 550 kg. Najpogostejši so rjavci.

islandi

Pred šestimi leti...mimo hiše Marka Slavca v Trnju pri Pivki na islandskih konjih prijahata Lise in Zvone Pavšič. Prijazna beseda in klepet - povesta, da bi rada našla novo domovanje za svoja konja. Marko se pogovori z očetom Janezom in ta se odloči, da bo skrbel za Pavšičeva islandca. Takšen je bil začetek konjeništva pri družini Slavec in odtlej so konji pri njih stalnica.
Po tistem, ko je Janez začel skrbeti za Pavšičeva konja, je kmalu na Danskem tudi sebi kupil kobilo, Roza ji je ime, in ki je imela po prihodu v Slovenijo že tri žrebičke. V nekem obdobju je bilo pri Slavčevih celo trinajst konj. Pred tremi leti sta se Lise in Zvone preselila v novo hišo (ravno tako v Trnju), svoje konje pa v hlev oziroma pašnike ob njej. Tako so pri Slavčevih ostali "le" njihovi trije konji (Roza, Skugy in Olsen). Čez čas je tu svoj novi dom našla tudi Anina Snekja in naši štirje Frekja, Alise, Elding in Sleipnir. Zdaj torej šteje Slavčeva čreda osem konj.
Islandski konji so glede bivalnega udobja dokaj nezahtevni (ne živijo v hlevskih boksih) in potrebujemo zanje strešnico z jaslimi, napajalnike in ogrado, kamor jih lahko po potrebi strnemo; potrebujemo pa precej pašnikov, saj čredo konj ni enostavno pašniško prehraniti. In teh je okoli Slavčevega doma dovolj, da konji tam zelo udobno živijo. Preprosti, a zelo prijetni, strešnica in sedlarnica, ki ju imamo pri Slavčevih, nudita prav vse, kar jahači in konji potrebujemo, vendar ju Janez kljub temu namerava prenoviti in olepšati, kakor tudi izpust ob njima.
Pa ni le udobje in vzorna oskrba naših konj tisto, zaradi česar smo radi pri družini Slavec: gostoljubnost in skrbnost gospodinje Stane in neizmerna družabnost ter ljubezen do islandskih konj gospodarja Janeza naredita vsakokratni obisk pri njima zelo poseben in prijeten. Še posebej, če se nam pri ježi pridruži gospodar s svojim prisrčnim konjičkom Skugyjem. Janez kot trnjanski staroselec in velik ljubitelj narave do obisti pozna skrite poti med griči, gozdiči in presihajočimi jezeri reke Pivke in nadvse radi ga vzamemo za vodnika. Z njim smo se lahko dotaknili že mnogih skritih neokrnjenih kotičkov prelepe neukrotljive kraške pokrajine.
Janez Slavec je tudi tisti, ki zgledno skrbi za konje in jahače, kadar gre za "islandske" konjenice v teh krajih ; pri družini imajo starega terenca, s katerim prepelje in poskrbi za krmo, vodo, obore in drugo opremo, ki je ob takih prilikah nepogrešljiva.
Čeprav gre pri Slavčevih za zaprti, družinski, tip konjeniškega posestva (pri njih nimajo turističnega jahanja ali šole, temveč le oskrbo konj), pa pri tej gostoljubni družini vsakdo, ki ga zanimajo islandski konji, o njih lahko izve marsikaj in si jih ogleda - če le najdete gospodarje doma!

konjeniski klub lipica

Najstarejši načrt posestva je iz leta 1817. Če ga primerjamo z današnjim območjem kulturnega spomenika, lahko ugotovimo, da je meja območja identična tisti iz leta 1817. V naravi je ob meji posestva potekal suhi kraški zid, ki se je ohranil vse do danes. Mejni suhi zid je nekoliko višji od tipičnih kraških suhih zidov, ki se pojavljajo sicer na Krasu.Posestvo prepletajo bolj in manj pomembne prometnice. Ob pomembnejših vstopnih poti so zasajeni z drevoredi. Poti z drevoredi se začnejo z oblikovanimi portali, ki simbolno označujejo vstop na posestvo. Ceste so danes ograjene z belimi lesenimi ograjami, ki preprečujejo konjem dostop do prometnic. Ograje so enotne in so prepoznavni element Kobilarne Lipica.Voda je bila za delovanje posestva bistvenega pomena, zato so vodo zadrževali v kalih, ki so jih naredili tudi v vrtačah. Na posestvu je bilo sedem večjih kalov, ki so služili za napajanje konjev, ki pa so z napeljavo vodovoda izgubili na pomenu, tako da so sedaj urejeni le še trije.Vrednost kulturne krajine je v kontinuiteti vzdrževanja, ki jo določa reja plemenitih konj. Njena vrednost se kaže v ohranjanju krajinske podobe skozi več kot štiristo let. Vedno se je lipiška krajina razlikovala od krajin v okolici. V preteklosti kot zelena oaza na sicer golem področju in danes kot kultiviran "otok" v zaraščajočem se okoliškem Krasu.Jedro Lipice se je formiralo na grajenih ostankih nekdanje posesti tržaškega škofa. Ključni element poselitve sta predstavljala graščina in njej pripadajoči prostor, okrog njiju se je razvil t.i. "hof". Pot iz tržaške smeri je vodila skozi slavolok naravnost do portala Velbance, osrednjega hleva, ki je tudi v arhitekturnem smislu najkvalitetnejši objekt starega jedra. Izven "hofa" so še današnje gostišče, kapela in hlevi.Historično jedro Lipice je dobilo podobo zaključene celote v prvih desetletjih 18. stoletja. Poleg graščine in Velbance so v ta sklop sodili še "magacin" za žito in manjši stanovanjski objekti okrog pripadajočega dvorišča. V nadaljevanju ti. "hofa", proti jugu, pa je stala še kapela in na mestu današnjega gostišča kaplanija. V tem obdobju so že stali objekti tudi na mestu današnjih hlevov "na borjači". Nadaljnja širitev proti JV je nastala konec 19. stoletja s pozidavo jubilejnega hleva "abrihtunge". S tem se je tudi težišče posesti preneslo z vzpetine s starim jedrom v smeri proti Lokvi. Od prvotnega hlevskega kompleksa na mestu današnje "Borjače" se je pozidava širila proti JV. Leta 1852 so bili pozidani hlevi "na borjači" s pokrito jahalnico, 1898/99 pa "abrihtunga". Nekoliko odmaknjen je hlev ob tržaški osi, ki je nastal že leta 1819. V sedemdesetih letih 20. stoletja so v zaledju "abrihtunge" pozidali še novo pokrito jahalnico in malo jahalnico s hlevi. Leta 1977 je bil pozidan hipodrom. Vsi našteti objekti služijo izključno konjem in delu z njimi. Vsa dejavnost je skoncentrirana na tem območju, ki je po pozidavi tudi najobsežnejše, saj poleg hlevov vključuje tudi odprti prostor za prireditve in delo s konji.Velbanca je za graščino najstarejši objekt v območju starega jedra. Stavba je pozidana ob severni stranici "hofa" in zavzema njegovo celotno širino. Ime je dobila po banjastem oboku, ki poteka vzdolž cele stavbe. Pozidana je bila, kot nam to priča napis na notranji strani vhoda, leta 1703, mogoče pa je, da je na njenem mestu stal še starejši hlev. Kronograma nad vhodnim portalom dajeta enako letnico - 1704. Na obeh straneh oblikovno poudarjenega portala so po tri visoka zamrežena okna s kamnitimi profiliranimi okvirji. V starem jedru zavzema osrednje mesto. V osi njenega vhodnega portala se izteka nekdanja tržaška cestna smer. Stavba je skozi celo zgodovino ohranila funkcijo hleva za plemenske žrebce."Velbanca" je arhitekturno najkvalitetnejši objekt v historičnem jedru. S tem da zavzema osrednje mesto v prostoru, prevzema tudi simbolični pomen osnovne dejavnosti lipiškega kompleksa.Graščina je po izročilu najstarejša stavba historičnega jedra, ki naj bi nastala na osnovi renesančne rezidence tržaškega škofa. Danes jo je težko opredeliti, saj ne kaže posebnih stilnih značilnosti ne na zunanjščini niti v notranji razporeditvi in oblikovanju prostorov. Pozidana je v obliki črke L. Iz tlorisne zasnove krajšega trakta je razvidno, da gre za starejšo zasnovo. Enotno podobo skromne baročne palače je dobila v času, ko se je izoblikoval "hof". Ves čas obstoja kobilarne je služila kot upravna stavba s stanovanji za vodjo kobilarne in višje uradnike. Zato tudi ni imela večjega glavnega vhoda, temveč je služilo več manjših, notranji prostori pa so neizraziti in skromnih dimenzij. Arhitekturna detajliranost je izredno skromna. Omeniti je le profilirane preklade nad okni zahodne fasade in nad portalom vhoda v južni trakt ter značilne kraške dimnike, ki se dvigajo nad korčno streho. Za graščino se razprostira terasast vrt, ki je označen tudi na katastru iz leta 1817. Dostopi na vrt niso urejeni, kot bi to pričakovali, v osi retrofasade, temveč preko terase pred južnim traktom. Sam vstop v vrt označujeta kamnita pilona, ki pa sta tudi izmaknjena iz osi stavbe. Mogoče je, da gre za starejšo zasnovo, ki je bila naravnana na prvotno graščino.Kapela je posvečena sv. Antonu Padovanskemu, ki je tudi zaščitnik proti boleznim živine. Zgodovinski viri poročajo o kapeli že v 17. stoletju, takšna kot je danes pa kaže značilnosti oblikovanja devetnajstega stoletja. V istem obdobju sta bila z dekorativno poslikavo poslikana ladja in prezbiterij. Do vhoda v kapelo vodijo stopnice in, kot je videti na sliki neznanega avtorja iz leta 1779, je prvotno stala na manjši vzpetini, obdani s kamnitim zidom. Stavba je imela nižji strešni naklon, pred vhodom pa je stala lopa. Med polkrožno zaključenima nišama na prednji fasadi je imela, po vsej verjetnosti kamnito, rozeto. Tako kot vsi objekti v starem jedru je bila krita s korci. Kapela je v osnovi kvadrat, križno obokan, z enako oblikovanim prezbiterijem. V notranjosti so trije kamniti oltarji, ki so starejšega izvora od obdelave fasade.Hlev za dresurne konje (Abrihtunga) je bil dograjen 1899. leta. Namenjen je bil konjem, starim od tri in pol let naprej, ki jih učijo jahati (abrihtunga pomeni (popačeno) pripraviti, urediti). Sedaj so v hlevu 6 (leva polovica) kobile, ki vlečejo kočije, v hlevu 7 (desna polovica) pa kastrati, ki jih za jahanje uporabljajo turisti. Stavba je simetrično grajena, pritlična, z vhodnim poudarjenim, nekoliko dvignjenim delom na sredini, ki vodi v prehoden hodnik, iz katerega se gre levo in desno v hleva. Na steni hodnika je nameščena spominska kamnita plošča z napisom "SCHLUSSSTEIN 9. DECEMBER 1899" - Abrihtunga je bila zgrajena ob 50. obletnici vladanja cesarja Franca Jožefa. Na vhodni fasadi sta na začetku kril zazidana vhoda (nekoč boksa za kočije, sedaj prostor za konjsko opremo, dostopen iz notranjosti), proti osrednjemu stolpu vodita liniji s po štirimi okni. Z zatrepnih fasad sta na obeh straneh vhoda v stanovanja delavcev. Na vsaki strani objekta sta vodnjaka s kavadratnima šapama, v katera se je stekala deževnica s strehe. Ta je bila ob dograditvi ravna, z nasutjem grušča na vrhu. Od tu je bila voda speljana v vodnjaka, od koder so jo kalali za napajanje konjev v hlevu. Kasneje je bil nameščen hidrofor, ki je vodo avtomatično poganjal v napajalnike in je deloval do l. 1973. Ker je ravna betonska plošča puščala, so jo prekrili s sedanjo plitvo dvokapnico, pod katero je skladišče za seno, do katerega vodita v vsakem krilu po dve odprtini z glavnega pročelja. Seno v hleve odmetavajo skozi odprtino v stropu hodnika. V letih 1998 in 1999 so bili obnovljeni zunanji ometi Abrihtunge in stavbno pohištvo. V hlevu 7 pa so bili namesto stojišč nameščeni boksi, da se konj lahko prosto giblje, ter ohranjene avtentične jasli, napajalniki ter kamniti odtočni kanali v tleh. Tik za Abrihtungo se nahaja pritličen pomožen objekt, ki so ga zgradili Italijani in je služil za spravilo krme, danes pa so v levemu delu shranjene kočije, v desnemu pa je urejena manjša kovačija. Objekt je prek nadstreška povezan z Abrihtungo. V hlevu 9 in 10 se nahajajo mladi žrebci (1-3 letni). Nastal je 1819. Gre za pritlično zgradbo podolgovatega tlorisa, krito s strmo streho, prekrito z bobrovci. Oblikovanje je utilitarno: velika vhodna vrata na JZ in SZ na zatrepni fasadi (na JV fasadi so vrata zazidana), obrobljena s kamnitim okvirjem, ravno tako okenske odprtine. Za hlevom je večji izpust za konje. Ob hlevu se je nahajal vodnjak, katerega cisterna je še ohranjena, šapo pa so prenesli v atrij hotela Klub. Vodo iz vodnjaka so pozimi kalali za potrebe konj v štali 9, 10. Na Borjači (Štale 3, 4, 5, stara jahalnica (rajtšula), vodnjak)Po odhodu Francozov po l. 1815, ko se je začel največji razmah Lipice, so bile potrebne nove gradnje. Najprej je bilo potrebno zgraditi nove velike hleve za kobile in pokrito jahalnico, da bi lahko vadili konje ob vsakem vremenu. Zato so zgradili (v petdesetih letih 19. stoletja) tri velike hleve v pravilnem četverokotniku. Še danes so to glavni hlevi za žrebeta in kobile. Po nekdanjem razporedu so bili v hlevu 3 mladi žrebci od odstavitve in dokler niso šli na trening (danes je v njemu porodnišnica, porodni boksi, kamor pred žrebitvijo preselijo breje kobile). V levem delu pa je ambulanta. V hlevu 4 so breje kobile in žrebice ter kobile po ožrebitvi skupno z žrebeti, dokler sesajo. Hlev ima na levem koncu ogrado za žrebeta, kjer jim dodajajo krmila. Vhod v ogrado je ozek, tako da gredo skozenj lahko le žrebeta, ne pa kobile, ki bi sicer pojedle krmila. V hlevu 5 so mlade žrebice-1, 2 in 3 letne ter jalove kobile. V desnem delu hleva je prostor za delavce s sanitarijami ter prostorom za shrambo opreme in pribora za nego konj. V steni tega prostora (danes pod oglasno desko) je v omet vrezana letnica 1857. Med hlevi je veliko dvorišče "borjača", kamor se spušča žrebeta ali žrebice ob slabem vremenu. Hlevi so nerazčlenjeni, z velikimi okni, uokvirjenimi s kamnitimi okvirji, na sredini dvoriščne fasade so ogromna, široka in visoka vrata, ki so vedno odprta. Izhod iz hleva zapira konjem le visoka, lesena premakljiva pregraja. Ob stenah so plitve kamnite jasli za žito. V vseh hlevih so tla prekrita z asfaltom (kakih 15 let, prej zbita ilovica; asfalt je mehkejši kot betonska tla, hkrati se pa lepše čisti kot ilovica). Objekti imajo visoke strme strehe, kritime z bobrovci.Zadnjo stranico dvorišča zapira pokrita jahalnica, tako da ostajata ob njej prosta prehoda, zaprta z železnimi mrežastimi vrati. Staro jahalnico uporabljajo za učenje mladih konj (od 3-7 let), saj je manjših dimenzij in zato primernejša za tovrsten uk. Oblikovana je kot hlevi, s to razliko, da so vhodna vrata na zatrepnih fasadah (južna so zazidana), na dvorišče in proti parku pa gledata fasadi s petimi okenskimi osmi. Tla so pokrita z žagovino, pomešano z mivko in peskom, stene obdane z lesom. Na stenah so bila velika ogledala, da je jezdec lahko kontroliral svojo držo. Na vzhodni strani je bila majhna tribuna, ki je bila z zastekljeno steno ločena od jahalnega prostora. Jahalnica ima ohranjeno originalno leseno ostrešje, na eni od gred je vrezan podpis tesarja, ki je končal ostrešje, z letnico 1856. Nasproti jahalnice je čez cesto velik trebušast vodnjak z letnico 1836, iz katerega so z vodo napajali konje pozimi, ko so kali, kjer so pili poleti, zamrznili.FontanaL.1580, ko je nadvojvoda Karel prevzel Lipico, je posestvo poleg škofijskega gradiča obsegalo le še majhno naselje treh družin kolonov, ki so imeli svojo zemljo v bližini studenca Fontana. Sedanji kamniti vodnjak Fontana je iz časa največjega razcveta kobilarne (čas cesarja Jožefa I. 1705-1711). Šapa je sestavljena iz devetih masivnih, zaokroženih obdelanih kamnitih kosov. Cisterna je zidana iz lepih kamnitih blokov. Na eni izmed plošč šape je vklesan napis:QESTA FONTANA FV FATA ET PERFECIONA TADAL GOV RE G: GASPARO DE NICOLETI Q. ANTONIONEL ANO DEL SVO GOVERNO 1706Vodnjak ima izvirno vodo. Okrog šape je v tlaku obroč iz ožjih kamnov. Kapelica Lurške Matere Božje v DoliniV l. 1848 do 1875 je kobilarno vodil konjeniški general Karel Grünne. Hudo bolan (TBC) se je pogosto zatekal v vrtačo v Krkavcah. Zaobljubil se je bil, da bo postavil oltar v čast Mariji, če ozdravi. V spomin nanj je vzidana pri kapelici spominska plošča z napisom: IN MEMORIAM CAROLUS Grünne 1848-1875. Zraven te plošče je še ena , ki jo je dal vklesati dolgoletni direktor Lipice: Radel Alojs, quo Ovidius in exilio IDCCCXXI (1821). Po tem napisu so imenovali dolino Quo Ovid. Kapelica je bila posvečena l. 1889. Polkrožno zaključena niša kapelice je vklesana v živo skalo, zapirajo jo kovana vratca. Pred nišo je manjša oltarna miza. Vanjo je postavljen kip Lurške Matere Božje. Prvotni kip je postavil 1. maja 1892 don Edmondo Legato, lipiški kaplan. Okrog kapelice je postavljena kovana ograja kot vrtič. Z dna vrtače do platoja s kapelico vodijo kamnite stopnice. V prejšnjem stoletju ter vse do II. svetovne vojne so ljudje, predvsem s tržaškega, množično romali v lipiško dolino, ker je slovela po čudežnih ozdravitvah. LedenicaZa ledenico so verjetno izkoristili naravno vrtačo, po obodu katere so postavili suhozid, ki ima obliko na glavo postavljenega prirezanega stožca, na dno katerega vodijo ob obod prislonjene kamnite stopnice. Nadzemni zid je več ali manj porušen. V ledenico so spravljali led, ki so ga pozimi lomili v bližnjem kalu. Mejne oznake so vklesane v žive skale. Vse oznake so sestavljene iz črke L, tržaškega grba in letnice 1817. Priloga protokolu, ki se nanaša na reambulacijo meja iz leta 1817 pojasnjuje, da označujejo mejo, ki ni bila omejena s suhim zidom. Lipiške učne potiObmočje kultivirane kraške krajine Kobilarne Lipica, ki je kot del spomeniške celote pod posebnim varstvom, obsega oblikovane pašne in travniške površine z zaščitnimi ograjami, hrastovimi gaji in drevoredi. Lipiška kulturna krajina je zaokroženo in preurejeno naravno okolje, katerega razvoj temelji na več stoletni tradiciji vzreje plemenitih konj. Tako je Lipica današnjo celovito podobo dobila že pred davnim letom 1817, kar je razvidno iz takratne kartografske upodobitve. Že pred tem časom je bilo celotno posestvo tudi enotno ograjeno z osem kilometrov dolgim, tipično kraškim suhozidom. S tako obsežnim delom, pa ni bil zagotovljen le funkcionalni vidik, marveč tudi simbolni pomen celovitosti in izjemnosti lipiške kulturne krajine. Zgodovinsko gledano je bila raba prostora vselej podrejena nepretrgani vzreji iste pasme konj. Prostorska celovitost izvorne kobilarne ene najstarejših pasem konj pa daje lipiški kulturni krajini pečat izjemnosti. Ta pa je, celo v svetovnem merilu, brez primere.

delitev konj

Konje delimo po velikosti, življenskem prostoru, namenu,...

Poznamo ponije in male konje, toplokrvne ali lahke konje, hladnokrvne ali težke konje ter divje konje.

Poniji so v bližnjem sorodu z predhodniki konja, vendar so manjši, niso višji od 144 cm. Živijo dlje in so bolj žilavi od večjih konj.

SHETLANDSKI PONI

Toplokrvni ali lahko konji so tisti, ki so namenjeni ježi.

LIPICANEC

Hladnokrvni ali težki konji so veliki in izredno močni, imajo širok trup in hrbet. Navadno vlečejo kočije, ponekod jih še vedno uporabljajo ta delo v gozdu in oranje.

SHIRE

Med divje in v divjini živeče konje štejemo različne skupine konj: pravi divji konji, zebre, divji osli, in poldivji (podivjani) konji.

ZEBRI

konji v preteklosti

Prvi konji so se pojavili pred približno 60 milijoni let, dirjali so po ravnicah Severne Amerike. Za ljudi so bili vir mesa, njihova koža pa je bila uporabna za obleko. Kakšnih 6000 let nazaj pa so ljudje začeli konje udomačevati. Sprva so jih uporabljali za varovanje goveda in ovac, kasneje pa za vleko dvokolesnikov in bojnih voz. Pomembno vlogo so imeli konji tudi pri vojskovanju.

Preden so odkrili pralni stroj, se je skoraj vse premikalo s pomičjo konj.

Danes so stvari zelo drugačne.

konji iz jaže

Ko konj pride iz ježe ga je tudi potrebno učistiti.Takoj ko konja učistiš ga moraš dati v stajo!

kako pripravimo konja na ježo

Konaj na ježo sploh ni zeško pripraviti.Opisala bpm postopek.Konja naj prej učistimo po teliso.Začnemo pri glavi potem pa končamo pri zadni levi nogi.Potem se lotimo grive in repa.Seveda ne stojimo odzadaj kadar čistimo rep ampak vedno na strani.Ko učistimo rep in grivo se lotimo kopit.S sprednimi kopitami ni težav in skoraj bi pozabila, da kopita čistimo od zgoraj na ozdol.Z zadnjimi kopiti pa so včasih težave.Ker konj se seveda boji in lahko brcne.Zato smo vedno od strani!!No konja še moramo vsedlat.To pa ja čist preprosto.Prvo mu nadenemo odejo, ker navrh pride sedlo.Sedlo moramo močmo zategniti, da kasneje ne pademo dol.Uzdo pa samo damo v usta in je to to.Potem pa lahko gramo jezdit.

konji so naši prijatelji

S konji se lahko hitro spoprijateljiš. Samo imej jih rad in ne boj se jih. konji so sicer veliki, a se oni nas največkrat bolj bojijo kot mi njih. ljubezen do konjev:če boš tiimel konje rad bod tudi oni imeli tebe.za danes konec!